Glede na evropski zeleni dogovor, katerega cilj je zagotoviti, da bodo države članice EU do leta 2050 dosegle ogljično nevtralnost, s čimer bo Evropa postala prva podnebno nevtralna celina, je logično, da se ruski plin in nafta obravnavata kot nekakšna prestopna točka na poti do tega cilja. S tega vidika bi lahko bila vojna, ki je od 24. februarja v ospredju zanimanja vseh vlagateljev, katalizator, ki bi pospešil celoten proces osamosvajanja evropskih držav od Moskve.
Ne bo šlo brez infrastrukture
Na dosego tega cilja je seveda treba sprožiti številne procese. Najprej je treba zgraditi potrebno infrastrukturo, ki bo zagotavljala dobavo energije in toplote od novih dobaviteljev. Za to pa niso potrebne le velike naložbe, temveč tudi čas. S tega vidika bi lahko trenutne motnje v dobavni verigi zaradi sankcij, ki so jih zahodne države uvedle proti Rusiji, povzročile velike zaplete v celi vrsti sektorjev, da ne omenjamo morebitne svetovne recesije. Cene nafte in pšenice, na primer, so se že povzpele na rekordne vrednosti. Vojna je prizadela tudi prometni in avtomobilski sektor. Banka Goldman Sachs ohranja napoved, da se bodo cene nafte v prihodnjih mesecih zvišale na 135 USD za sod. Zato postaja reševanje vprašanja neodvisnosti od ruske oskrbe s ključnimi energetskimi surovinami vse bolj nujno.
Prehod na zeleno energijo
Logičen korak na poti do neodvisnosti bi morale biti obsežne naložbe v obnovljivo energijo, saj je del zgoraj omenjenega sporazuma zagotavljanje čiste in dostopne energije. V naložbenem načrtu za trajnostno Evropo je predvideno zbiranje naložb v višini vsaj 1 bilijona EUR. Drugi viri financiranja bi morali vključevati Sklad za modernizacijo in inovacije. Leto 2020 je bilo nedvomno prelomno leto za Evropsko unijo na področju zelene energije, saj je državam članicam prvič uspelo proizvesti več električne energije iz obnovljivih virov kot iz fosilnih goriv.
Kaka država ima drugačno mešanico energetskih virov
A vendar bo pot do popolne ogljične nevtralnosti dolga. Vsaka od 28 držav ima drugačen izhodiščni položaj glede mešanice energetskih virov in tudi glede položaja obnovljivih virov energije (OVE) v njej. Države, ki v Evropi največ uporabljajo obnovljive vire energije, so Nemčija, Španija in Italija. Danska je vodilna tudi pri proizvodnji sončne in vetrne energije, s katero lahko pokrije do 61 odstotkov svoje letne porabe.
Češka in Slovaška zaostajata pri obnovljivih virih energije
Češka in Slovaška pri uporabi OVE zaostajata za drugimi državami EU. Sončna in vetrna energija sta leta 2020 predstavljali le nekaj manj kot pet odstotkov njune skupne porabe. Fotonapetostne elektrarne bodo predstavljale le 2,7 odstotka celotne proizvodnje, čeprav je dejanski potencial obeh držav nekajkrat večji.
Za doseganje ciljev iz zelenega dogovora bodo morale države EU v naslednjem desetletju znatno povečati delež energije, proizvedene iz obnovljivih virov, in hkrati zmanjšati svojo odvisnost od premoga, plina in nafte. Čeprav bo ta pot dolga, lahko vsekakor trdimo, da gre v pravo smer.
Komentar glavne analitičarke podjetja Wonderinterest Olivie Lacen
